Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

bezimeni · Pridružen/-a: 23.05. 2007, 15:20 Prispevkov: 84

Hja… kje naj sploh začnem… človek takole živi, se ubada z svojimi vsakdanjimi problemi, s svojimi željami, svojimi ambicijami, frustracijami, kompleksi… skratka živi neko, kot temu pravimo, »normalno« življenje.. Prej kot slej se začne z nečim ukvarjati, največkrat je to služba, in sčasoma pade v neko rutino. V glavnem pa smo vsi nezadovoljni. Nezadovoljni, ker se primerjamo z drugimi in, glej, vedno se najde kdo, ki je lepši, pametnejši, uspešnejši… ali pa ima vsaj boljši avto - nekaj se vedno najde.
In potem, naenkrat, čisto slučajno, v trenutku, ko bi se človek tega najmanj nadejal izveš, da si okužen z nekim virusom od katerega se lahko umre. Kako prosim? Umre?! Umre??!! Kako umre????!!!! To je ja nemogoče! Meni se pa to ne more zgoditi! Jaz sem vendar še mlad in umirat sem planiral šele tam čez 50-70 let. Če sploh. Razum ti pravi da je povsem nemogoče da bi se tudi tebi kaj takšnega lahko doletelo. Takšne stvari se ja dogajajo samo drugim, tam na televiziji pa to, ampak meni… Saj jaz vendar SEM in OBSTAJAM ne more biti, da me kar naenkrat ne bo več.
Skratka vprašanja in dileme, ki smo si jih nazadnje postavljali kot otroci. Skratka vprašanja in dileme na katere smo že pozabili. Skratka - šok.
Seveda je veliko odvisno od tega kdo in kako ti sporoči to novico. Ampak večina, žal, nima sreče. Zdravniki pri nas na žalost, zelo slabo poznajo to bolezen oz. okužbo. Največkrat te samo pomilovalno pogledajo ali pa ti sporočijo, da je to huda zadeva in podobno. Lahko pa te doleti tudi, da te obtožijo, da si narkoman. In ponavadi ti še napolnijo glavo z polinformacijami in dezinformacijami od katerih potrebuješ kar nekaj časa da si opomoreš oz. da dobiš pravo sliko o vsem skupaj. Kaj to sploh je?, Kako se zdravi?, itd… Običajno se največ da izvedeti preko interneta, takole preko forumov kot je tale. In na koncu se dokoplješ do nekaterih spoznanj o tej bolezni.
In nekatera od teh spoznanj so:
1.) Da ni nujno, da si uživalec drog, da bi se okužil. Da se ti to zgodi sploh ni nujno, da si počel karkoli rizičnega v življenju.
2.) Da je bolezen tudi ozdravljiva.
3.) Da, žal, ni ozdravljiva za vse.
4.) Da, če se zdraviš s kombinirano terapijo (Ribivarin+Interferon) imaš po različnih podatkih od 55%-65% verjetnost (pri najbolj trdovratnem genotipu virusa, pri drugih je ta procent še bistveno večji), da boš ozdravljen.
5.) Da, če si mlad in v dobri telesni kondiciji, povrh vsega pa še ženska je ta procent še večji.
6.) Da, če spadaš med tiste, ki se ne ozdravijo, še vedno lahko upaš na novo generacijo zdravil (to področje se hitro razvija, v fazi razvoja in preizkušanja dosti zdravil, ki še niso na trgu).
7.) Da, če ne razvijejo v naslednjih letih zdravila zate in če pride do ciroze jeter (ki je edina nevarna posledica delovanja HCV za tvoje zdravje) – obstaja še vedno možnost presaditve jeter, kar sicer ni hec, ampak upam, da ste doumeli, da je možnost, da bi od tega človek danes umrl relativno majhna.

Skratka statistika, ki daje realno upanje.
In potem… se neizogibno pojavi vprašanje: »Zakaj ravno jaz? Zakaj jaz? Zakaj?« Sploh če si bil prepričan, da živiš zdravo in ne izzivaš usode z svojim početjem. »Zakaj se je ravno MENI to zgodilo?« Veliko zakajev, skratka.
Vendar vprašanje »Zakaj?« - ni pravo vprašanje. Pravilno vprašanje je: »Kaj pa sedaj?« Le to in nič drugega je edino vprašanje, ki si ga morate postaviti.

In kaj sedaj? Ja, najprej se je treba soočiti z dejstvom, da bo potrebno iti skozi terapijo. Terapija pa ni lahka. (Informacije o tem kako poteka zdravljenje, kakšni so stranski učinki in podobno so zelo, zelo potrebne in pomembne. Ampak o tem je na tem forumu, hvala Bogu, že kar dosti napisanega in zato tega ne bi še enkrat ponavljal.) Dobro, treba bo na terapijo, ampak kako to povedati bližnjim? Vprašanje je kako bo okolica reagirala na to? Kar se tiče tega povedat ali ne povedat sorodnikom, prijateljem… hmmm… Hamletovska dilema. Nekje na forumu sem prebral (mislim, da je bila Sandra), da je najbolje povedati vsem, da potem vsaj vidiš kdo ti je pravi prijatelj. Res je, tako boste prav gotovo zvedeli kdo je pravi prijatelj, samo ne vem… Ste res pripravljeni na to, da vam bodo ljudje, ki jih imate za prijatelje ali celo bližnji sorodniki, morda obrnili hrbet? Jaz bi si to iluzijo raje še malo ohranil. Že samo dejstvo, da imaš virus je dovolj velik udarec in stres in menim, da v tem trenutku nisi potreben še drugih udarcev. Mislim celo, da je najbolje in najpametneje to ne povedati nikomur. Ne mami, ne očetu, ne bratu ne sestri in ne najboljšemu prijatelju. Mislite, da ima kdo pojma kaj je to hepatitis? Pomislite, kako bi vi reagirali, če bi nenadoma izvedeli, da ima vaš prijatelj ali sorodnik virus o katerem sicer ne veste veliko, veste pa da je smrtno nevaren in - nalezljiv? Bi se nadaljevali normalno družiti z njim, hoditi k njemu na obiske, ga vabiti na srečanja, se z njim rokovati, poljubljati, jesti? Bi dovolili, da to z njim počno vaši otroci? Bojim se, da od tega vsi skupaj ne vi, ne vaši prijatelji ne bodo imeli veliko. Pač, vi pa imate lahko veliko neprijetnosti.

Seveda, pa je težko čez to iti sam. Ampak, če nimate nekoga, ki mu 100% zaupate potem je mogoče bolje, da o tem sploh nihče ne ve. To bo že tako ali tako izvedelo mnogo ljudi. Vaš osebni zdravnik, njegova medicinska sestra, njen mož, njena soseda, sosedina prijateljica... Živite v majhnem kraju? Zamenjate osebnega zdravnika z zdravnikom v večjem mestu. Živite v velikem mestu? Velja isto, pojdite v drugo mesto. Če ste iz Ljubljane pojdite v Celje, če ste iz Celja pojdite v Ljubljano. Ja, tako je to. Ste pripravljeni na to da vas bo cel blok gledal postrani… saj veste, narkoman, AIDS, pa to… Ste pripravljeni biti celo življenje stigmatizirani? Seveda so ljudje, ki so se pripravljeni izpostaviti in vse to prenašati, ljudje kot so Eli, Sandra, Luka… in jaz jih iskreno in globoko občudujem. Ampak sam nisem takšen heroj.

Seveda pa boste svojemu partnerju to morali povedati. Vendar bi se moral vsak, ki živi z osebo, ki je okužena zavedati, da obstaja realna nevarnost, da se še sam okužiš. In tu se strinjam s Sandro, takoj boste izvedeli, če vaš vas partner pravi. In če ni - vsaj ne boste več izgubljali časa z njim. In to je dobro, ker je življenje predragoceno, da bi ga zapravljali za prazne veze.

Jaz sem takšno osebo ob sebi imel in ne vem kako bi bilo, če bi moral čez to iti sam zato si tudi ne upam soliti pamet drugim naj tako postopajo. Hočem vas le opozoriti na posledice vaše odločitve kakršnakoli že bo, o katerih morada niste razmišljali.

Eli tukaj bi mogoče samo pripomnil, da ni najpomembnejša stvar v življenju zdravje. Najpomembnejša stvar v življenju je ljubezen. Poznam nekaj ljudi, invalidov za katere ne bi mogel reči da so obdarjeni zdravjem, ampak vseeno živijo polno in srečno življenje. In obratno, kup (fizično) zdravih ljudi, ki nikakor ne najdejo sreče.

Danes lahko vsak na tem forumu kar veliko izve o HCV. Vsekakor več kot 90 % zdravnikov in več kot marsikateri infektolog. Leta 2005 pa ni bilo tako. Sam sem izvedel, da sem okužen aprila 2005. Danes naj bi bil zdrav. Kar je odlična novica. Ne vem kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi takrat na internetu (mislim, da je bilo na geocities) zasledil Elin poizkus prenesti svojo izkušnjo zdravljenja in soočanja s to boleznijo. Potem je sicer ta spletna stran izginila, ampak dala mi je dve pomembni informaciji. Prvič, bil je opisan potek zdravljenja (simptomi, težave, stranski učinki) in drugič, Eli je tam pohvalila dr. Matičičevo in njen odnos do pacientov. Zahvaljujoč temu sem se odločil za takojšnjo terapijo in pri pravem zdravniku. Oboje je ZELO pomembno. In dr. Matičičeva je Zdravnica z veliko začetnico. Zato si obe zaslužita spomenik. In v mojem srcu že stoji.

Eli in dr. Matičičeva (če to slučajno bereta) lahko vama rečem le – OGROMNA HVALA. Vedite obe, da obstajajo ljudje, ki pogosto z nasmehom na ustih mislijo na vaju in vama pošiljajo gore pozitivnih misli.

Ker v slučaje ne verjamem vem da vaju je poslal Bog, karkoli si pač kdo pod tem predstavlja. Tistim, ki verjamete, da se vse v življenju dogaja slučajno in da je na koncu koncev tudi vaše življenje čisti slučaj, žal, ne morem kaj dosti več povedati. Pri vseh ostalih pa sicer tvegam, da bom zvenel patetično, ampak vseeno vam želim sporočiti, da je pri meni pravzaprav prišlo do pozitivnega premika. Začel sem opažati stvari okoli sebe, ki jih prej nisem. Postal sem bolj pozoren. Ko si enkrat soočen z bližino smrti naenkrat začneš ceniti življenje v vseh njegovih oblikah…ptičje petje, letne čase, cvetove, vonje, mavrico, nasmehe, odnose med ljudmi, drobne življenjske dogodke… Se vam zdim smešen? Se komu ne zdim smešen?

Da spoštovani prijatelji, bolezen ti da priložnost za osebnostno rast. In mar ni osebnostna rast nekaj najboljšega kar se ti lahko zgodi v življenju? Ali ni to ena najpomembnejših stvari v življenju in ali nismo zato tukaj, da poskušamo postajati boljši? Mogoče boste rekli: Hvala lepa za takšno priložnost. Ampak, ne izbiramo sami svoje usode in če nam je Usoda namenila to bolezen nam je je ni namenila kar tako, slučajno. Mogoče ste se tudi vi odtujili od ljudi, od narave, izgubili stik z samim sabo? Mogoče ste otopeli in ste pozabili kako dariti in sprejemati ljubezen. Mogoče ne znate več biti hvaležni? In mogoče je ta bolezen ključ, ki vam ponovno odpira ta vrata, mogoče je to budilka, da se zbudimo? Življenje ni sestavljeno le iz hiš, avtomobilov, dragih potovanj, televizije, glamurja, hitenja, diplom, nagrad, velikih dogodkov in uspehov, karkoli si pač kdo predstavlja pod pojmom velik… In če boste ugotovili, da življenje sestavlja tudi tisoč drobnih stvari in se jih znali tudi iskreno veseliti, boste mogoče ugotovili, da ta virus ni najslabša stvar, ki se vam je zgodila v življenju. Zato poskušajte na to gledati pozitivno in - tudi rezultati bodo pozitivni.

Vsekakor pa vam tega želim iz vsega srca,

vaš Brezimeni

Sandra · Objavljeno: 06 Jun 2007 21:52 Naslov sporočila: moj odgovor

Vesela sem za tvojo predstavitev in zgodbo in se sa četrtino tvojega teksta strinam predvsem z zadnjim delom,kar prekleto drži da nažalost te bolezen zbudi iz globokega spanca in človeskega egoizma in hoje čez trupla.Poglej,če potrebujemo bolezen da nas predrami in da spregledamo in da postanemo ljudje v pravem smislu besede ljudje potem pa pozdravljam bolezen.Ne,ni tolažba ampak živa resnica,ker namreč bolezen me je marsikaj naučila.Naučila ma je da se učim biti človek.O,ja še vedno se učim in sami veste da ni lahko.Še vedno sem včasih nečloveska sama do sebe drugih.Pozitivna razlika je da se zavedam ko nekomu delam krivico in jo skušam popraviti če seveda ni prepozno.Še vedno se učim ne podlegati emocijam,ker zaradi emocij ljudje delamo največ napak.Upam da me razumete.Samo ljudje smo.Žalostna sem Bezimeni da ne verjmes ljudem.Glej,vem da se ponavljam ampak ljudje niso nobeden bav bav.Kako oddajas tako dobijas nazaj.Delam v zravstvu v kolektivu z 150tim ljudem ti ljudje so zdravniki.sestre bolnicarji in naprej da ne nastevam in vsi vedo da imam hepatitis c.Jaz ga ne skrivam.To je tud bolezen.V DVEH LETIH kar vem da imam hepatitis se nisem doživela od nobenega slbe izkušnje.Ravno obratno.Podporo.Tolažbo.Dvigovanje morale.Razumevanje.Stisak roke.Žal mi je da si to vse zamudil.Mlo več vere v ljudi Bezimeni.Zakaj Bezimeni.Česa te je srah.Sosedov.Prijateljev.STARSEV.zAKAJ.Oprosti,da ti to morem povedat ampak imam občutek da se nisi pravi človek,ker si mi dal občutek da bi ti sam obrnil hrbet tistemu kateri bi bil na tvojem mestu na katerem si ti trenutno.To ni pridiga.Brez ljudi ne moremo živeti.Eni od drugih smo odvisni.Mi smo vam živi primer.Kaj Bezimeni ce bi vsi bili kot ti in se skrivali.Takrat ne bi imeli Eli a ti ne bi slisal za dr.Matitič in se ne bi šel zdravit.Razmisli malo.Vseeno sem vesela da si z nami.L.P.

bezimeni · Pridružen/-a: 23.05. 2007, 15:20 Prispevkov: 84

Ja, draga Sandra, tvojo žalost, ker ne verjamem ljudem, lahko razumem. Žalosten sem tudi sam, ker nisem sposoben narediti, kar si naredila ti, Eli, Luka in še marsikdo verjetno, ki ste o tem povedali na ves glas. Še enkrat ti želim povedati, da te zaradi tega občudujem. In če pa te zaradi tega občudujem to pomeni, da menim, da je tvoj način dober. Ni pa edini mogoč. Če bi pozorno brala mojo predstavitev, bi razumela, da tam le polagam vsem na dušo naj o vsem malo razmislijo. Če bi pozorno brala kaj ljudje pišejo na tem forumu, bi lahko ugotovila, da nimajo vsi tako dobrih izkušenj z zdravniki, tako čudovite prijatelje in znance kot obkrožajo tebe. Nismo vsi v enakem položaju in nimamo vsi enake poti v življenju in zato ne obstaja najboljši način zdravljenja, ki bi bil enak za vse ljudi, draga Sandra.

Ker sem imel in še vedno imam ob sebi osebo, ki me ljubi, jaz vse tiste podpore, stiskanje rok, razumevanje, tolažbo…drugih ljudi nisem potreboval in ne potrebujem. In prav nobene potrebe ne čutim, da bi se komerkoli smilil. Prav tako pa ne potrebujem tudi takšnih negativnih izkušenj kot sem jih imel z večino zdravnikov, ki so izvedeli za mojo okužbo. Že z zdravniki, ki so pač morali o tem izvedeti, imam zelo neprijetne izkušnje (seveda ne mislim na zdravnike z infekcijske klinike) in ne potrebujem še dodatnih neprijetnosti od »običajnih« ljudi, ki o tem virusu sploh nič ne vedo. Poleg tega, jaz ne živim sam in s tem razkritjem ne želim izpostavljati cele družine. In še nekaj Sandra, jaz svoje bolezni ne skrivam. Ampak tudi ljudem o tem posebej ne razlagam in v tem je bistvena razlika.

Trdiš tudi, da me je strah, poleg tega pa imaš občutek, da nisem pravi človek in istočasno še meniš da to ni pridiga. Ne vem, ampak nič dobronamernega ne vidim v tem, da človeka žališ. To ali bi jaz obrnil hrbet nekomu, ki je v takšnem položaju kot sem bil sam, midva Sandra, ne veva. In tega verjetno nikoli ne bova izvedela.

Sprašuješ se, kaj bi bilo če bi postopali vsi kot jaz? In praviš še, da takrat ne bi bral o Eli in ne o dr. Matičičevi in da se jaz potem sploh ne bi šel zdravit. Ja, draga Sandra, kako pa ti to veš? Življenje vendar ni tako preprosto. Tako kompleksno in globoko stvar kot je Življenje poenostaviti na matematično sklepanje ne gre. Kaj bi bilo, če bi bilo… ali kdo to sploh ve? Ne vem, mogoče bi se šel zdravit k kakšnemu drugemu zdravniku, ki ne premore toliko pozitivne energije in optimizma kot dr. Matičičeva in se sploh ne bi pozdravil. Mogoče bi se zdravil po kakšni alternativni metodi in bil zdajle zdrav brez vseh prekletih stranskih učinkov terapije. Mogoče pa bi mi sploh že leto nazaj cegl na glavo padel in si midva ne bi zdajle dopisovala. Ne vemo kaj bi bilo če bi bilo, Sandra, to nam ni dano vedeti in tvoje sklepanje je napačno.

Ljudje si lahko pomagamo med sabo na različne načine in sploh ni nujno, da se zato osebno poznamo in tale forum je najboljši dokaz za to. Jaz Eli osebno ne poznam, sploh ne vem in kako zgleda. Vem le, da je izredna osebnost, ki ji želim le vse najboljše in molim za njeno zdravje in srečo.

Popolnoma se strinjam s tabo, da koliko človek daje toliko tudi dobiva nazaj. Do grama natančno toliko. Samo ne razumem, kaj ima ta modra misel opraviti z vsem skupaj. Draga Sandra, cenim tvojo podporo, ki jo daješ drugim. Še bolj pa te bi cenil, če bi si prihranila si sodbe o drugih ljudeh, sploh pa o ljudeh, ki jih sploh ne poznaš oz. misliš, da jih lahko ocenjuješ skozi površno branje enega pisma.

Želim ti vse najboljše in ti pošiljam morje iskrenih želja po skorajšnjem ozdravljenju.

Bezimeni

Sandra · Objavljeno: 10 Jun 2007 17:10 Naslov sporočila: opravičilo

Sem človek,kateri vedno stoji za svojimi besedami in dejanji.Morem pa ti se zahvalit da si mi odprl oči in da sem se zamislila nad sabo.Res je da pismo nisem prebrala površno ampak ga očitno nisem razumela oz.ga verjetno nisem hotela razumet.Vedno sem verjela v ljudi in se vedno verjamem,ker hvala Bogu nisem nikoli imela grozno slabih izkušenj.Res je pa da jaz nimam pravice da po svojih dobrih izkušnjah z ljudmi sklepam da cel svet živi tako kot jaz skladno z njimi.Očitno imam srečo.Zato ker sem človek,kateri smatra da tud svoje napake mora priznati in odgovarjati za njih ti se opravičujem,obeenem zahvaljujem da sem se nekaj naučila.Da svi ljudje nimajo pozitivne izkušnje z ostalimi ljudmi.Nazalost.Se enkrat hvala. OTROK VESOLJA SI. Nic manj kot so drevesa in zvede.Pravici imas biti tu.In ce to ves ali ne vse v vesolju poteka natančno tako,kot je prav.Bodi torej v miru z Bogom,vseeno kako si ga predstavljas,torej ne glede na to,kaksno je tvoje delo in kaksne težnje v bučnem vrvenju življenja.Ohrani mir v duši kljub vsej nesnagi in žalosti.Kljub vsem izničenim sanjam je svet vendarle čudovit.Bodi pozoren.Bodi srečen. DESIDERATA.

Sandra · Objavljeno: 10 Jun 2007 17:11 Naslov sporočila: opravičilo

Sem človek,kateri vedno stoji za svojimi besedami in dejanji.Morem pa ti se zahvalit da si mi odprl oči in da sem se zamislila nad sabo.Res je da pismo nisem prebrala površno ampak ga očitno nisem razumela oz.ga verjetno nisem hotela razumet.Vedno sem verjela v ljudi in se vedno verjamem,ker hvala Bogu nisem nikoli imela grozno slabih izkušenj.Res je pa da jaz nimam pravice da po svojih dobrih izkušnjah z ljudmi sklepam da cel svet živi tako kot jaz skladno z njimi.Očitno imam srečo.Zato ker sem človek,kateri smatra da tud svoje napake mora priznati in odgovarjati za njih ti se opravičujem,obeenem zahvaljujem da sem se nekaj naučila.Da svi ljudje nimajo pozitivne izkušnje z ostalimi ljudmi.Nazalost.Se enkrat hvala. OTROK VESOLJA SI. Nic manj kot so drevesa in zvede.Pravici imas biti tu.In ce to ves ali ne vse v vesolju poteka natančno tako,kot je prav.Bodi torej v miru z Bogom,vseeno kako si ga predstavljas,torej ne glede na to,kaksno je tvoje delo in kaksne težnje v bučnem vrvenju življenja.Ohrani mir v duši kljub vsej nesnagi in žalosti.Kljub vsem izničenim sanjam je svet vendarle čudovit.Bodi pozoren.Bodi srečen. DESIDERATA.

Nenah

Danes sem se prvič prijavila na ta forum namenjem okuženim, zdravljenim in ozdravljenim HCV-jevcem v oporo, podporo, tolažbo, osveščanje z informacijami in svetovanjem.

Pred tremi dnevi sem namreč od svojega moža, s katerim že eno leto živim izvedela, da so mu leta 1995 na osnovi krvne analize ugotovili okužbo s hepatitisom B. Bila sem zelo šokirana in neprijetno presenečena. Danes sem dala kri za ugotovitev prisotnosti virusa v telesu in sicer kontrola krvi in ugotavljanje prisotnosti antigena HBsAg. Tudi mož se bo po novem letu po dolgih letih spet testiral. Žal je bil od tehnika pred leti "potolažen", češ, saj to ni nič hudega. In mož mi tega nebi niti omenil, če mu nebi omenila prijateljice, ki je bila okužena tako s hepatitisom B kakor C in je danes ozdravljena.

Tebi brezimeni, Sandri, Eli in Luki in vsem, ki ste tako ustanovitelji tega foruma kakor podporni člani in vsem ostalim članom pa želim reči hvala vam za vaše zgodbe, ohrabrenja, pogum in upanje.

Od vsega najlepše pa mi je bilo pri tebi brezimeni, da si omenil Boga in verjamem, da ti je prav vera Vanj bila poleg ljubeče podpore soproge še kako dobrodošla. Smile

Pa vsem srečno Novo leto 2012
_________________
Verujem, tudi če pravim: »Zelo sem nesrečen.« Psalm 116,10

Nenah · Objavljeno: 29 Dec 2011 12:15 Naslov sporočila: Hepatitis B

Verjetno ni pravo mesto, da kar tu, na tvojem profilu, na tvoji zgodbi, brezimeni ponovno odgovarjam na včerajšnje moje pisanje, a drugače niti ne znam.

Hvala Bogu, danes sem že izvedela za rezultat preiskave moje krvi na HBsAg in resnično sem vesela, ker je test negativen.

Sedaj mi preostane samo še počakati na preiskave in rezultat moževe krvne analize in preiskave in potem bom vedela ali je priporočljivo zame, da se cepim proti okužbi s hepatitisom B.

Vsem, ki se zdravite, ste šele na začetku ali proti koncu zdravljenja, vztrajajte.

Bilo mi je v veliko pomoč, v tem enem dnevu čakanja na izvide, da sem lahko "prečesala" ta zelo prepotreben forum in v njem videla mnoge pogumne borce. Hvala za vse vaše zgodbe in nasvete.

V Zagrebu, kjer z možem živim poznam namreč odvisnico, ki ima hepatitis C, vendar je še na poti odvajanja od drog in alkohola in vse te informacija mi bodo prišle zelo prav v kontaktu z njo in njeno morebitno odločitvijo za zdravljenje.

Vsem lep pozdrav in še enkrat veliko uspešnih ozdravljenj v letu 2012 in hvaležnosti za ozdravljenja, ki so bila uspešna. Kajti res je, človek začne ceniti življenje šele potem, ko ga je skoraj izgubil.

Še bom prihajala na vaš forum Smile

_________________
Verujem, tudi če pravim: »Zelo sem nesrečen.« Psalm 116,10

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli