Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Gost

Tudi sama mam HCV C, splet že nekaj časa uporabljam, vendar se do sedaj nisem upala poiskati te teme. Čeprav sem v sebi vedela, da se bom slej ko prej morala spoprijeti s to boleznijo, sem vseeno odlašala. Danes sem vendarle vtipkala te grozne črke in prikazala se mi je ta stran. Nekaj časa sem prebirala, nato pa sem se tudi sama odločila pisati. Ko sem se nazadnje testirala, so mi povedali samo to, da sem HCV C pozitivna, na infekcijski pa so mi rekli le, da je nizka verimija. Potem bi me mogli še enkrat povabiti na testiranje, vendar od takrat že 2 leti ni nič. Po tem, ko sem prebrala vaše prispevke, sumim, da me niso pozvali ravno zaradi odvisnosti. Čeprav sem jim povedala, da se že nekaj časa ne drogiram, očitno ni pomagalo. Očitno si res označen, če odkritosrčno priznaš. Sem pa še vedno na Metelkovi in to je edina stvar, ki me povezuje s prejšnjim življenjem. Spletla sem si novo mrežo prijateljev, živim res drugače; ednino metadon je še ostal. Vendar v tem trenutku še nisem pripravljena, da bi ga opustila. Pa čeprav opažam, sploh pa, odkar so zamenjali Plivin met. s Krkinim, da se ne počutim dobro. Ali sploh sprejemajo na zdravljenje vzdževance na metadonu? Prav grozno mi je, ker vem, da v meni, v mojih celicah živi virus, ki bo slej ko prej, pričel žreti moja jetra. In tega si resnično ne želim. Rada bi še imela kakšnega otroka, in trenutno stanje je najmanj, s čimer bi ga želela obremeniti.

ELI

Pozdravljena na našem forumu,

Vem,da si se ustrašila te bolezni ampak je v današnjih časih v veliki meri ozdravljiva.
Ti naredi tako: Tvoja zdravnica naj ti da napotnico in pojdi še enkrat na infekcijsko,da ti pregledajo virusno breme in ostale jetrne teste. V 2 letih se zadeve lahko spremenijo Ko boš dobila izvide, se pogovori z infektologom in mu reci,da bi se rada čimprej začela zdraviti. Če bo rekel,da ni potrebno vprašaj zakaj in mu povej tako kot si tukaj na forumu, da si želiš imeti otroke in se prej pozdraviti. Imaš pravico do zdravljenja četudi si na metadonu. Zelo pametno je od tebe,da se ne odločaš za otroka dokler imaš HCV in tudi metadon ni najboljši. Lahko me tudi pokličeš na gsm in se kaj več pogovoriva.Moj gsm najdeš v profilu.

Vsekakor pa to naredi in ne se bati. Katerega zdravnika pa imaš na infekcijski?

Pozdravček...... Wink

Gost

Sori za malce zakasnelo javljanje. Ne vem v kolikšni meri imaš dostop do računalika. Če ga nimaš doma, potem je vsekakor težje slediti pogovoru in se javljati.
Naj ti povem, da je tale zadeva s forumom čudovita zadeva. Kolikor sem uspela razbrati, je tudi čisto frišna stvar, kajne. Izhodišča so odlična, ko bi vsaj bilo več uporabnikov, ki bi bili pripravljeni svoje izkušnje deliti z drugimi. Prebrala sem tudi neko Lukino sporočilo, mislim, da je bilo namenjeno Kati in še nekemu fantu, v katerem ju poziva, naj se javita in naj se ne oglašata le takrat, ko kaj potrebujeta. Na žalost je veliko število ljudi, ki podobno razmišljajo. Več tebi podobnih ljudi, bi sebi in drugim ponudili možnost, da se nekaj naučimo. Bolje bi lahko spoznali sebe, svoje telo, drugega človeka, našo bolezen. Tudi sama si napisala, Eli, da takrat, ko si se ti zdravila, ni bilo toliko možnosti, kot sedaj. Ljudje, ki so se zdravili, so bili izolirani, sami. Prepuščeni so/ste bili le zdravnikom in njihovim informacijam, ki pa dostikrat niso zadovoljili našega zanimanja za določeno stvar. Pa tudi dosti bolj ignorantski odnos je bil do odvisnikov od nedovoljenih drog, čeprav je slednji še vedno zelo zelo prisoten. Eli, napisala sem ti, da sem še vedno na metadonu, vendar naj te to ne zavede. Ne misli, da sem še kakor koli povezana s tem svetom. Pa ne mislim nič negativnega. Kako bi le: polovico svojega življenja sem živela z drogo; če bi hotela povedati kaj slabega v zvezi s tem, bi pljuvala sama sebe. Mislila sem predvsem v zvezi z novim učenjem, nadgradnjo svojega življenja, duhovno rastjo ... V svojem življenju sem se do sedaj že dvakrat uspešno rešila metadona, metadonske terapije ter vsega, kar spada zraven. Enkrat sem abstinirala celih pet let in še več, pa se mi je zgodilo nekaj "groznega" - hm, ta beseda je zelo relativna, želim reči, nekaj takšnega, čemur moja tedanja psiha in telo, nista bila kos. Nisem zmogla. Nenaodma sem začela srečevati ljudi, ki jih prej niti po naključju nisem srečala. Skrita nit me je vlekla v svet droge in potrebovala sem le nekaj vbodov, da sem zopet bila tam, iz koder sem se vlekla več kot pet let. Pa naj ti besede ne dajo občutka, da sem labilna ipd. Ne. Očitno sem se morala še nekaj naučiti. In sem se. No, če sem natančna in odkrita, sem takrat proti svoji volji sem storila splav, ki pa me je kasneje uničil. Kako lahko narediš splav proti svoji volji? Z lahkoto. Tako zelo sem si želela otroka, jaz pa sem poslušala druge. Poslušala sem ljudi, ki so mi predavali o mojih finančnih težavah, modrovali o družini in njeni funkciji v družbi, polna usta so jih bila. Samo očitanje in obtoževanje. Nikjer besede, razumem, potrebuješ mojo pomoč. Žal sem v svojem življenju v narobnem trenutku okoli sebe imela narobne ljudi. Namesto, da bi pestovala štručko, ki bi bila del mene, mojih celic, mojega bitja, sem v sebi nosila praznino. Luknjo. Pustila sem si porezati maternico, izrezati plod, ki sem si ga tako zelo želela. Vendar Eli, to je sedaj že druga tema.
Želela bi si pa, da si ne bi mislila, da sem labilna oseba oz. labilna v tolikšni meri, da bi me v svojem prihodnem življenju vsaka stvar dotolkla tako, da bi po droga zopet posegla. Če mi verjame, potem ti povem, da sem z drogami, karkršnimi koli, zaključila. Metadon sem nalašč izpustila, saj se ta trenutek skušam ne obremnjevati, da je tudi to odvisnost. Res je. Moji receptorji v možganih so še vedno okupirani z metadonom. Najbrž zato še vedno razmišljam "nenaravno", so moji odzivi še vedno drugačni, kot bi bili sicer itd. Veliko je stvari, vendar korak za korakom. Sama metadonsko terapijo jemljem, poskušam jemati koristno; z izjemo jutranjega pitja zdravila me s tem življenjem ne povezuje ničesar več, ali malo. Veš, imam majhnega otroka, dve leti starega sinčka, ki potrebuje stabilno, zdravo mamico. Otrok, razen mene, nima nikogar, zato sem se odločila boriti. Pri sebi sem tudi opazila, da sem v zadnjih letih močno spremenila pogled na moje telo. Veliko bolj ga spoštujem, in pravzaprav mi ni več samoumeven. Dojela sem, da se je zanj treba boriti, se truditi, šele potem ti telo vrne. Misli, da nekaj storim zase, tako ni botroval le moj sin, temveč tudi sama.
Eli zaključila bom, ker imam še nekaj stvari za urediti. Ti pa obljubim, da se ti bom javila. Malo/veliko sem tudi skrenila s teme, upam, da mi oprostiš. Ko podelam stvari, se ti javim. Upam, da odgovoriš. Se bereve.

iterature, vendar čisto nekaj tretjega pa je informacija iz prve roke, pogovor s človekom, ki ga pestijo podobne težave, pa čeprav je ta pogovor le preko ekrana.

ELI

Živjo,

Zelo sem vesela, da si se javila in upam,da ti bo ta forum v pomoč. Opravičujem se ti, ker ti nisem takoj odpisala. Imela sem operacijo na možganih in imam še vedno občasna slabša počutja, težko berem in pišem ampak se bom potrudila po svojih močeh, ker vem kako zelo ljudje v taki stiski potrebujejo pomoč, pogovor....

Glede vsega kar si zelo lepo opisala te popolnoma razumem, ker sem tudi sama vse to doživljala. 10 let sem bila odvisnica, imela sem vzpone in padce z drogami in potem mi je končno uspelo pristati samo na metadonu tako kot tebi. Zdaj sem že 8 let popolnoma čista zavedam pa se, da je za mojim hrbtom vedno senca "droge",ki me bo spremljala vse življenje. Naučiti se moramo zavedati se te "sence" in jo vedno znova zavrniti, ignorirati in verjemi mi, vsakič ko jo "odjebeš" postaneš močnejša in počasi bledi in bledi.....
Z metadonom sem prenehala tako, da sem zmanjševala dozo zelo počasi in po cca.1 letu sem bila na nuli. Bila sem presrečna, ker sem vedela,da sem dobila veliko bitko. Vendar pa se je takoj zatem pojavil HCV v hudi obliki in spet sem bila na preizkušnji ampak sem tudi to premagala. Pa še dosti drugih težkih preizkušenj je bilo in jo imam tudi trenutno ampak verjemi mi, vse to me samo ojača, postajam močnejša in tako kot si ti napisala - nobena stvar, noben trenutek mi ni več samoumeven. Predvsem pa na svoje telo gledam popolnoma drugače, skrbim zanj, pazim na prehrano, jemljem vitamine....

No, zdaj sem tudi jaz skrenila iz teme HCV-ja ampak vse to je del tega procesa zdravljenja še posebej pri nas bivših odvisnikih.

Tudi jaz si želim, da bi na tem forumu sodelovalo čimveč ljudi in s svojimi izkušnjami pomagali tistim, ki jih zdravljenje še čaka.
Vsekakor pojdi čimprej na infekcijsko,da boš videla kakšno je stanje in potem naprej.....če boš imela probleme glede zdravljenja ti bom pomagala. Vsekakor se lahko zaneseš name in Lukata pa seveda tudi na vse ostale,ki sodelujejo na tem forumu in bojo pripravljeni pomagati, deliti svoje izkušnje....

Žal imajo nekateri zdravniki še vedno negativen odnos do nas bivših odvisnikov in ravno zato jim moramo pokazati,da smo odgovorni, da smo sposobni prenesti 6 mesecev ali 1 leto zdravljenja in s tem bomo popravili svojo sliko,ki jo imajo o nas. Namreč, so infektologi,ki brez predsodkov zdravijo bivše odvisnike in so zelo vredu potem pa se zgodi,da nekaj takih pacientov opusti zdravljenje po parih mesecih brez nekih opravičljivih razlogov. To me kar malo razjezi,kajti zdravljenje je zelo drago, nekateri infektologi se zavzemajo za nas in po takem neresnem odnosu jih potem tudi oni poslušajo od nadrejenih. Nikakor ne zagovarjam zdravnike, ker sem imela veliko zelo negativnih izkušenj ampak ne morem metat vse v en koš,ker so tudi zdravniki,ki so mi zelo pomagali in jih moja preteklost ni prav nič motila. No, to sem morala napisati in vedno znova naprošam vse,ki se odločajo za zdravljenje naj ga izpeljejo do konca, predvsem zaradi sebe in tistih, ki prihajajo za njim, ker sicer se bo oz. se dogaja to kar se dogaja tebi,ker mi res ni jasno zakaj se 2 leti ni zgodilo nič. Vsekakor stopi v akcijo in čimprejšnje zdravljenje. Jaz in še kdo s tega foruma ti bomo pomagali in ti stali ob strani.

Zdaj septembra jih bo kar nekaj pričelo z zdravljenjem in upam,da bojo delili svoje izkušnje z ostalimi.

Jaz imam računalnik doma in ni problema - vprašaj kar te zanima...odgovorila ti bom na vsa vprašanja na katera ti bom lahko.

Moramo si pomagati med seboj.

Vsekakor se še kaj javi...lep pozdravček....pazi nase in na svojega otročička.... Wink

ELI

Živjo Michael in ostali....

Kako si? A se psihično pripravljaš na zdravljenje? V drugo ti bo uspelo - res držim pesti zate, sem pa toliko bolj pomirjena ker vem, da boš v dobrih rokah.
Včerej sem govorila s Sandro (ima računalnik na čiščenju virusov) in vas vse lepo pozdravlja. Ona tudi začne septembra z zdravljenjem in je psiho-fizično pripravljena. Potem je tukaj se Stane in Almin fant,ki tudi začneta septembra. Kar nekaj vas bo in držali bomo pesti za vas, vi pa se lahko obrnete na ta forum, ko boste potrebovali pomoč, nasvet, mogoče samo pogovor....karkoli.

Z Lukatom sva tudi na vezi - trenutno nima računalnika ampak vas vse zelo lepo pozdravlja.

Držte se...... Laughing

Lep pozdravček vsem..... Wink

michael

Živjo Eli in ostali
Ja se pripravljam na zdravljenje še mesec in pol, včasih me mal stisne
ampak u glavnem bo.

Gost

Eli živjo, najprej en velik sooori, ker se ti tolk časa nisem javila. Sem pa vsak dan mislila nate. Veliko imam dela z otrokom, sicer pa končujem tudi jesensko maturo /zadnji izpit iz slov ustno imam le v petek/. 6.9. bodo razglasili razultate in podelili papirje, česar se res ful veselim. Na žalost mi do sedaj ni uspelo priti do izobrazbe, kaj češ, lajf kakršnega sem živela mi pač ni dopuščal, da bi nardila šolo. Sem pa zato zdaj zavihala rokave in vse končala v nekaj mesecih. A ni zanimivo to? Prej sem bila sama in vse, kar sem imela za misliti sem bila jaz. Pa sem bila vseeno toliko egoistična, da nisem uspela narediti faking srednje šole. Zdaj pa imam vsega preveč, nič časa ter podpore, pa sem lahko vse naredila takoj in z levo roko. Očitno je to stvar motivacije, in priznam, imela sem visoko motivacijo. Če bom uspela kje dobiti denar se še letos vpišem na kakšen faks, če ne pa sigurno naslednje leto. Škoda je le enega leta.
Napisala si, da si bila operirana na možganih, to mi pa ni bilo prijetno slišati. Vsak poseg na tem organu mora biti grozno zahteven in boleč. Sori, da sem morala to slišati, upam, da se ti bo stanje izboljšalo in da bo vse v redu. Res ti to želim, ker si zaslužiš. Poglej koliko svojih stvari imaš, pa kljub temu najdeš čas in energijo za pomoč drugim. Pazi le. Eli, da se ne boš iztrošla, ker energijo sedaj res potrebuješ. Malo prej sem brala na 24 ur, kolk teh zlorab tajnosti podatkov je, pri čemer sem se spomnila kaj je meni naredila patronažna, ko je prišla po rojstvu otroka. Ven sem prišla z resnico, nisem je hotela blefirati, pa tudi sicer sem menila, da je le resnica najbolje za mojega otroka, saj se bodo v tem primeru znali pravilno odzivati. Pa poglej kaj je ta nesramnica naredila. Ves čas se je delala neko prijateljico, potem pa je na svojo roko šla k moji lečeči zdravnici, pazi patronažna je iz ZD Šiška, pa ji ni bilo težko na autobus in na Vič, kjer mam lečečga dohtrja. To morala biti neka motivacija, da se je spravila tako daleč. Zdravnici je brez moje vednosti, kaj šele dovoljenja izdala, da sem na metadonu, na HCV, pa tudi za vso narko kariero. Veš kako sem bila žalostna. Sicer je kul dohtarca, pa vsaj na ven ni spremenila odnosa, vendar ne vem, kako bodo stvari šibale naprej. Npr., da bom mela prometno nesrečo, pa bo zavarovalnica zahtevala karton (čeprav vem, da ga lahko dobi le sodišče z nalogom in še to takrat, če je bilo izvršeno kaznivo dejanje), pa bodo notr te opombe. Kako je lahko storila kaj takega. Po mojem je prvič srečala nekaj takega v živo in si ni dala miru, dokler ni še sama postala aktivni del zgodbe. Packa.
Bom šla takoj, ko bo konec te stresne situacije z učenje, še enkrat po napotnico, da vidim kaj je. Zadnjič mi je en frend rekel, da je imel ful visoko viremijo, pa jetra ni imel nič načeta in zdrava, da pa pozna nekatere, ki imajo čist nizko viremijo, da pa majo jetra v zadnjem stadiju. Ob tem sem se ful zamislila in prestrašila, saj so mi nazadnje rekli, da mam nizko viremijo in vse v stanju normale, ampak očitno to nič ne pomeni. Kaj pa ti misliš o tem? Pa še nekaj, po eni strani bi se takoj šla zdravit, da bi bilo to čim šlo mim, po drugi me je pa ful strah, saj vem, da ma zdravljenje ful stranskih učinkov. Vsaj ta prijatelj mi je rekel, da je ful v stiski, totalno zadepresiran, brez volje in fizične energije. Jaz sem se pa mislila ravno zdaj še zaposliti. Kaj veš kako izgleda, če greš na zdrav. pregled za službo? Se tam te stvari vidijo? No, vem, da ne, saj najdejo in vidijo le tisto, kar iščejo, pa vendar, bi se morda lahko pokazala neka splošna klinična slika, na osnovi katere bi dregali naprej. Najhuje pri vsem pa je, da moram na testiranje peljati tudi otroka, čeprav so mi zatrdili, da obstaja minimum procenta, da bi bil otrok HCV pozitiven in tudi če, bi bilo bolje izvedeti čim prej in se temu primerno prilagoditi.
Bom končala, grem še mal spat, sem čist zmozgana, ob 15h moram pa v vrtec po otroka. Ko bo doma bo itak mel veselico in kje bom lohk takrat mal počivala. Uf, pa še učit se moram mal slovenščino (literatura pa to), bo že. Če je zdravje se da vse.
Eli, poskušaj se imeti čim lepše, pa se slišive čim prej, obljubim, da te ne bom pozabila in se ti še javila. Ko bo glede šole vse za menoj, bom postala aktivnejša na forumu. pa pa

Gost

Pozdravljeni, otročka sem odpeljala v vrtec, zdaj pa se lahko pričnem učiti. V petek me čaka še zadnji izpit za POM, potem pa bom vso energijo vložila v iskanje finančnih sredstev za moje nadaljne šolanje. Ful bi šla na kakšno klinično psihologijo ali pa kaj sociološkega, vendar bi za to opcijo morala še eno leto hoditi na maturitetni tečaj, vpisujejo samo s splošno maturo. Pa kaj, bom že našla nekaj. Na splošno sem človek, ki ne odneha kar tako, ki svoje življenje vedno znova nadgrajuje; v preteklosti sem ga nadgrajevala s slabimi stvarmi, zdaj pa uspešno poskušam še z bolj pozitivnimi stvarmi.
Da imam virus HCV v sebi vem že nekaj let, mislim da bo kmalu skoraj 10 let. Pa se včasih nisem sploh nič obremenjevala zaradi tega. Misel "čez 10 let" se mi je zdelo tako zelo daleč, pa tudi sicer se nisem niti zavedala teže bolezni, končno pa se nisem (kot rečeno) niti obremenjevala. Sem ter tja sem že pomislila, da to ni vredu, bilo mi je žal, da sem se okužila, niem pa delala nekega big dila. Prvič me je resno doletelo, ko sem izvedela, da sem noseča. Nosečnost je bilo itak najbolj žalostno in grozno obdobje odkar imam otročka. Namesto radosti in uživanja v tem čudovitem drugem stanju, sem se samo obremenjevala z boleznijo, z metadonom, pa tudi sicer sem se takrat v svoji najgloblji čustveni in socialni stiski. Pa sem uspela rešiti. Ko sem rodila čisto zdravega otroka, in tudi sedaj, ko vidim, da gre vse v redu, da je otrok nadpovprečno intelegenten, morda le nekoliko živ, to pa se dogaja tudi "normalnim" ljudem, sem se odločila boriti. Kajti borba za otroka in zase je bilo še najmanj, kar sem lahko za svojega otroka lahko naredila. Bitje v meni se je celih 8 mesecev borilo v meni, in za kaj: le za golo preživetje. Otrok si je želel le preživeti, se roditi in živeti. In kako lepo je to. Zaradi njegovega naravnega fajterstva, sem se še hitreje pričela sestavljati in zdaj lahko rečem, da sem na zelo dobri poti. Živiva čisto normalno, v nobenem pogledu se nama ne vidi moja preteklost, razen v meni spi ta kruta bojazen pred boleznijo. Kaj bo, če se mi kaj zgodi, otrok nima nikogar, samo mene. Zato moram ostati zdrava, prisebna in finančno preskrbljena vsaj do otročkove mature, še raje diplome. Včasih so nam tupili, da si nula brez šole (kar je v poslovnem svetu res), kar sem hotela napisati je to, da so nam govorili, če se bomo potem učili, ko bomo imeli otroke, ko bodo vsi imeli že vse končano, samo mi ne. Pa se je svet spremenil v tolikšni meri, da je nastalo itak vseživljenjsko učenje. Danes je popolnoma normalno, da se pri 40-tih letih vpišeš na faks ali srednjo šolo, skratka v redu je, če se izobražuješ in moraš se, če želiš funkcionirati v tem svetu. Kar je smešno je to, da si šolanja v teh svojih ne preveč rosno mladih letih, želim. Vidiš kako zelo smo podlegli stereotipom in razmišljanju mase povprečnih ljudi: po tridesetem te že označijo za starega oz. ne mladega itd. . Napredni ljudje vedo, da si ravno v teh letih najbolj funkcionalen, ustvarjalen in da misliš s svojo glavo. V tujini že leta vedo, da si pri 30-tih in več še ful mlad, in da nisi prav ničesar zamudil. S svojim preteklim življenje, pa kakršno koli je že bilo, si se vsaj nekaj naučil, nekaj o življenju več veš, in to boš lahko dal naprej. Če se mi je moralo zgoditi vse to, sem srečna, da se mi je že zgodilo, in da se je zgodilo meni, ne mojemu otroku. Upam, da sem odplačala vse, ali pa vsaj večino svojih grehov in da bo moj otrok lahko pričel z nule.
Eli, glede zdravljenja sem pa v velik dilemi. Kot sem ti napisala, sem dokončala srednjo šolo in mislim iti naprej, v vsakem primeru pa aktivno iskati ter jo tudi poiskati ustrezno zaposlitev. Vse se nekako premika na dobro, zdaj pa naj grem korak nazaj in se pričnem zdraviti. To je v bistvu veliko korak naprej, saj moram dolgoročno misliti na svoje zdravje, življenje in otroka. Pa vendar sem si do sedaj spletla mrežo, ki je odlično izhodišče za naprej. Korak nazaj sem mislila v smislu, da se mi bo vse ustavilo, stagniranje pa je najmanj, kar si želim. 6 mesecev ali 1 leto je dolga doba. Se pa absolutno strinjam s tabo, če bom pričela z zdravljenjem, moram absolutno tudi do konca. Pa ne samo zaradi svojega zdravlja in ljudi, ki so odvisni od mene, marveč tudi našega image-a; naslednjič morda ne bomo imeli več brezplačne možnosti. In lepo si napisala tudi, da jih na koncu peščica dobrih zdravnikov sliši od nadrejenih, češ smo ti rekli, da niso vredni zaupanja. Žal nas nekateri res enačijo in mečejo v isti koš, kar jim končno glede na njihove izkušnje tudi ne zamerim.
Se bom spravila počasi učiti, tebi Eli, pa želim čim prejšnje okrevanje. Si tako zelo dobra punca, samo poglej kaj počneš. Ob svojih hudih izkušnjah, bolezni in še kaj, si vseeno najdeš čas za pomoč drugim. Upam, da ti življenje nekoč povrne do zadnjega. Lepo preživi ta deževni dan, ki je v bistu čist v redu. Sama imam prav rada takšne dni, tisočkrat lepši so kot tista vročina. čao

ELI

Živjo,

Šele včeraj sem prišla iz bolnice in nisem mogla takoj odpisat,ker sem se slabo počutila in tudi zdaj še nisem ok. Ti moram povedat,da me je tole kar dobro zdelalo in bi se rajši še enkrat zdravila za hcv kot pa prenašala to kar se mi zdaj dogaja. Nisem imela predstave,da bo vse tako boleče in dolgotrajno. Cca. 6 mesecev okrevanja me čaka, pregledov, jemanja neprijetnih zdravil z zoprnimi stranskimi učinki.... Ampak tudi to bom preživela če sem preživela operacijo,ki je bila komplicirana. No, pa dosti o tem.

Glede jetrnih testov in količine virusa je res tako kot pišeš - jaz sem imela visoko viremijo in dokaj dobre jetrne teste, lahko je tudi obratno.Na ultrazvoku mi je vedno pokazalo,da je vse ok. Zato jaz vsakemu rečem naj se gre zdravit če ima virus HCV in naj ne misli, da če ima dobre jetrne teste,da je vse ok in se ne mudi. To se lahko tudi zelo hitro spremeni ali pa lahko normalno živiš še 20 let potem te pa zvije. Nočem te nič strašit ampak taka so dejstva.
Poglej, pridno delaš šolo, zaposlila se boš, imaš otroka - veliko razlogov imaš, da se moraš pozdraviti. In tudi otroka moraš dati na testiranje, da se prepričaš,da je vse ok.
Glede stranskih učinkov je pa tako - eni jih imajo v težji obliki, drugi pa zdravljenje prenašajo normalno. Zdaj je pa sploh super, ker si daš samo 1x na teden injekcijo in tablete vsak dan. In če imaš genotip 3 je to ponavadi oz. v večini primerov 6 mesecev zdravljenja. Pa tudi če je 1 leto (če imaš genotip 1) ti povem takole - to je samo en kratek čas v celem tvojem življenju,ki te čaka in ga lahko kvalitetno preživiš. Če boš pa bolana ti pa nobena stvar ne bo pomenila nič,ker nič ne boš mogla. Jaz to trenutno zelo dobro občutim - ful imam malo energije, bolečine, slabo počutje....ampak ta forum bom vzdrževala dokler bom lahko, ker mi veliko pomeni, če lahko pomagam ljudem,ki rabijo pomoč.
V kratkem bom napisala tudi vse možne oz. najbolj pogoste stranske učinke pri zdravljenju vendar zdaj ne morem,ker moram malo počivati.

Aja, pa še to glede tvoje patronažne - to je popolnoma nesprejemljivo! Jaz bi jo prijavila na pristojno inštanco - ne vem točno kam patronažne spadajo ampak jaz bi to kar na Zdravniško zbornico prijavila ali pa se malo pozanimaj. To je too much kaj si dovolijo!!!!

Želim ti lep dan in upam,da se še javiš in mogoče se tudi kdaj vidiva.

Pozdravček, Wink

Sandra · Gost

nlep pozdrav vsem skupaj.namreč sem v službi in bom hitra.sory za slovnico.včeraj sem dobila izvide krvi in boljsi nr morejo bit.danes sem bila pri baklanu in prvo inekcijo si bom dala v ponedeljek.sproti vas bom obveščala glede mog počutja.

Gost · Objavljeno: 01 Sep 2006 11:53 Naslov sporočila:

Živjo Eli, šele zdaj sem si vzela minutko časa, ker mam ob 16h izpit, predelati moram pa še za cele 2 uri, ob 3h moram pa sina peljat v varstvo tko da mam ful paniko. V bistvu si ne bi smela privoščiti niti minutko neučenja vendar sem vseeno rekla, da skočim pogledat, če si kaj napisala. Ko sem te brala mi je bilo res zelo hudo, saj ne vem točno kako je s tabo in si potem predstavljam najhujše. Kar pa sploh ne pomeni, da bi tukaj na forumu razlagala. Res ne. Mi je zelo hudo zate, ker si očitno ful dobra punca, pa tud razgledana si in imaš vrednoste in vest. To mi je pri ljudeh zelo všeč, saj nas ravno zaradi nekih izjem vsi ali pa skoraj vsi obravnavajo isto. Res upam, da boš okrevala, sicer se pa ne naprezaj preveč na forumu, ker je najpomembnejše tvoje zdravje, tj. ti. Si me pa še bolj prepričala o zdravljenju, saj očitno nizka verimija ni garancija za nenačeta jetra (ob priliki in ko bom imela denar si bom kupila tiste tabletke, ki jih majo v DM). Najraje bi se takoj odločila ampak kaj, ko imam še toliko drugih stvari za urejat (preteklost me spremlja ful - sodišča), pa če službo dobim, kaj naj grem kar takoj na bolniško oz. se poskušam truditi s temi stranskimi učinki, ki so res baje kar hudi. Saj sem ti napisala, da poznam enega prijatelja, ki je pravkar prenehal z zdravljenje, on pa tudi pozna nekaj ljudi, in vsi so čisto shujšani in depresivni in brez volje. Normalno službo lahko dobim le preko vez, saj večina zahteva potrd. o nekaznovanosti, zaradi česar nimam šans. V tem primeru ne morem razočarati osebe, ki bi mi potencialno zrihtala službo in se zdraviti. Bom pa morala v kratkem narediti plan kako naprej. Že do zdaj sem veliko naredila. Eli, hitim k štedilniku, ker sem pozabila na vodo za kavo. Želim ti veliko miru in okrevanja. Počivaj, OK?! Se ti javim po izpitu oz. prav kmalu. Drži se.
PS. o ostalih stvareh bove tudi govorile, med drugim o tisti patronažni itn.

ELI · Objavljeno: 01 Sep 2006 12:00 Naslov sporočila: Re: pogrešam vas

Živjo Sandra,

Tudi mi te pogrešamo. Danes sva se slišali po tel. ampak še enkrat ti napišem, da si se super pripravila psihofizično na zdravljenje, če pa boš imela težave smo pa mi tukaj, jaz sem pa vedno na razpolago za pogovor, nasvet, karkoli.....

Držim pesti,da boš prvo injekcijo čimbolje prenesla.....se slišiva in seveda piši nam kako je s teboj.
Bodi pridna še naprej in jej sadje!! ha-ha...

pozdravček, Wink

ELI · Objavljeno: 01 Sep 2006 12:22 Naslov sporočila:

Živjo,

Ti se kar pridno uči in dokončaj šolo. Jaz zdaj bolj počivam ampak počasi bo boljše. Tudi mene je mal psiha sesula na trenutke po tej operaciji,da ti ne govorim kako je bilo pred operacijo,ko mi je en nevrolog kar določil da imam migreno, ni me hotel dat na noben pregled, jaz pa vsak dan slabše. Čisto sem bila na koncu z živci. In zaradi tega kretena bi lahko oslepela, postala hroma ali pa tudi umrla ker sem imela dve anevrizmi, od tega eno veliko,ki je pritiskala na očesni živec in mi povzročala full probleme, bolečine,vrtoglavice,..... kot so mi potem povedali na nevrokirurgiji, kjer so me operirali in mi res zelo pomagali in jim bom večno hvaležna. Najhujše je za mano ampak zdaj pa okrevanje,ki je počasno,ker možgani so pa res shit-tud predstavljala si nisem,da je lahko tako hudo. Proti tistemu nevrologu bom pa sprožila vse možne pritožne postopke,ki obstajajo, ker to je too much kaj si dovolijo. No, zdaj sem tudi jaz skrenila iz teme HCV ampak, da približno veš kako je z mano.

Vesela sem, da se javljaš na forum, vem,da si v težki situaciji. Tudi sama sem nezaposlena in to je res zajebano. Ampak ta leta me je zdravje tako zafrkavalo,da tudi če bi dobila službo je nebi obdržala glede na to kako se danes dela z ljudmi.
Upam,da bo zdaj konec mojih zdravstvenih težav in da bom lahko zaživela in počela kar bi rada.
Ti si pa res probaj kupiti Pegasti badelj,ker je res super za jetra. Glede zdravljenja se boš morala sama odločiti ampak jaz ti iz svoje izkušnje lahko povem, da je to prioriteta,ker če boš bolana,ne boš mogla delat, študirat,....nič. To bi bilo pa škoda, ker si zelo ok punca in imaš še veliko načrtov v življenju. Veš, glede stranskih učinkov je pa tako, da ne moreš vedeti kakšni bojo dokler se ne začneš zdraviti. Sem pa videla ljudi, ki jamrajo že za najmanjši glavobol in bolečine v mišicah kar se npr.dogaja pri zdravljenju in potem prikažejo to kot nekaj groznega. Res so lahko tudi zoprni stranski učinki-sem jih sama doživela ampak vse se da preživeti-verjemi mi. Psiha te tudi lahko malo sesuva ampak zato smo pa mi tukaj in jaz ti bom pomagala(moj gsm je v profilu) in če je zelo hudo,ti zdravniki dajo tudi pomirila. V glavnem - razmisli in odloči se še za ta korak saj si se že za veliko korakov in ti je uspelo. To pomeni, da imaš voljo, moč, vztrajnost in to je to kar potrebuješ za zdravljenje.

Pridno se uči.... Wink

Gost · Objavljeno: 02 Sep 2006 08:13 Naslov sporočila:

Hvala ti za odgovor. Morda se sprašuješ, zakaj se ne predstavim in forum obiskujem kot gost. Veš do sedaj sem imela čisto povsod zelo slabe izkušnje in čisto vsi so slej ko prej zlorabili moje zaupanje, zaupane skrivnosti in vse drugo. Čeprav sedaj nimam nobenega stika več z ljudmi, ki so bili včasih velik del mojega življenja, se vseeno najdejo znaki, po katerih te prepoznajo in potem zdrahajo itd. To me v bistvu sploh ne gane, saj imam v življenju čisto druge prioritete, po drugi strani pa imam tudi sina, ki bo slej ko prej razumel kaj kdo govori in temu ga nočem izpostavljati. Otrok že itak razume vse, več kot bi bilo od njega pričakovati glede na razvojno stopnjo; le zakaj bi mu še sama kazala bližnjice do ljudi, ki nama ne želijo dobro, pravzaprav samo veliko slabega. Če ne bi bila ti tako kul, pa Luka tudi, se najbrž sploh ne bi aktivno vključevala v vaš forum. Po vsej verjetnosti bi samo pasivno opazovala kaj dogaja. Ko bom začutila oz. sama v sebi predelala, da mi je res vseeno, potem se bom tudi registrirala. Midve se pa vseeno lahko slišive in kontaktirave tudi po telefonu. Vesela sem, da ni s tvojo situacijo glede glave kaj hujšega, čeprav je tudi to zelo huda stvar. Mislila sem v smislu, da obstaja veliko še težjih obolenj kot so tumorji itd., kjer je okrevanje resnično vprašljivo, ti pa boš lahko okrevala. Tudi se strinjam s psihosomatskimi stranskimi učinki in hipohonderskimi, namišljenimi reakcijami, vendar ljudje smo takšni, da ima psiha velikansko moč. Ko sem ti prejšnjič pisala, sem mislila na človeka, ki ga osebno poznam in sem na lastne oči videla, da so ga ta zdravila oz. injekcije resnično zelo utrudile. Shujšal je u nulo, in resnično ni imel nobene zveze z drogo. V srcu je imel iskreno željo po ozdravljenju, stranski učinki so bili resnično le fizičnega izvora, nič ni bilo psihe. Po injekciji je bil 1 naslednji dan in še nekaj nadaljnih dni čisto konec, ni mogel ničesar, niti hodit niti nič, ful depresija itn. Je pa res, da vsak človek doživlja svojo situacijo ter da ima vsak človek tudi lasten prag tolerance za bolečino in podobno, pri čemer ti naj povem, da ta oseba veliko prenese.
Naj ti napišem tudi, da si me prepričala. Zdaj, v septembru, bom obiskala lečečo dohtrco in jo prosila za napotnico in se prijavila. Baje je itak potrebno nekaj časa počakati, tako da lahko v tistem času razmišljam. Pa še nekaj je; glede na to, po kakšni poti stopa naša država, in glede na to, v katero smer je usmerjena ta vlada, je čisto mogoče, da bo to zdravljenje v kratkem samoplačniško. Zato bi bilo res dobro premisliti in se za zdravljenje odločiti. Napisala si, da je današnje zdravljenje veliko bolj napredno, kot takrat, ko si ti stopala na to pot. Tudi več vedo, kajne. Veliko zdravil je sedaj namesto injekcij v obliki tablet. To je tudi ful good.
Zdaj greva z otročkom umit zobke, pa oblečt, zajtrkovala sva že - potem pa pot pod noge, v center, upam, da najdeva kje kaj za otroke. Včasih je v Trnovem kakšna brezplačna lutkovna predstava za otroke.
Eli drži se, počivaj in okrevaj. Pozdrav tudi vsem forumcem. Pa veliko strpnsti, čao

ELI · Objavljeno: 02 Sep 2006 10:51 Naslov sporočila:

Živjo,

Forum je anonimen in ravno zato je to super zadeva. Ko in če boš pripravljena se boš nekega dne predstavila z imenom, če pa ne pa tudi ni nobenega problema. Te popolnoma razumem. Tudi jaz sem imela kar nekaj težav,ko sem prenehala z drogami in ko sem se zdravila za hcv in nisem želela,da kdo karkoli ve o meni ampak potem sem začela razmišljati drugače. Zakaj bi se skrivala? Spremenila sem svoj način življenja, prekinila sem stike s prejšnjo družbo, se pozdravila....Zakaj bi se skrivala? Nimam več razloga, nasprotno - lahko odkrito pokažem, da se mi "odvisniki" lahko tudi spremenimo, živimo normalno, smo koristni..... Te pa razumem glede otroka in tukaj si ti v malo drugačni situaciji. Ampak ko bo otrok večji bo vse lažje, če mu boš vse pravilno razložila.
Glede stranskih učinkov - res je lahko tako kot si opisovala za svojega kolega. Tudi sama sem bila taka, zdravljenje me je dobro zdelalo ampak videla sem pa tudi dosti primerov, ki so zdravljenje super prenašali. Zato se ne smeš full ustrašit. Pri tem zdravljenju je res loterija glede tega kako bo kdo odreagiral na zdravila ampak verjemi mi - to je majhna stvar proti neozdravljenemu hcv,ki se spremeni v cirozo ali raka,ki pa sta končna faza in videla sem kako zgleda tako umiranje in tega res nikomur ne privoščim, zato vedno znova ponavljam - POJDITE SE ČIMPREJ ZDRAVITI.

Z otročkom uživajta lep sončen dan.... Wink

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli