HCVJEVCI Seznam forumov HCVJEVCI
HEPATITIS C - UNIČIMO GA !
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




za Mijo

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    HCVJEVCI Seznam forumov -> MI, KI SMO POKASIRALI HEPATITIS C !
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
sandra
Gost





PrispevekObjavljeno: 29 Sep 2006 10:50    Naslov sporočila: za Mijo Odgovori s citatom

Mije zelo žal da tako misliš in da si moj namen da ti ali vam dopovem da se nimate koga ali česa bati razumela kot obsojanje,ker tako kot si rekla gdo sem jaz.Mogoče sem res bila groba ampak sano s tem namenom da teorijo spremenite v prakso.Ne ni res da sem potuhnjena in zahrbtna samo sem odkrita in to kaj mislim povem.No ta forum ni zasnovan da se nesoglasja rešujejo ampak da se razmenjujejo izkušnje nas okuženih z hcv zato bom prekinula o tem.No še to ti povem da mi je zelo žal da boš odstopila od foruma,no sicer tako je to najlažje ko se pojavi problem ga je najboljše zradirati.
Nazaj na vrh
ELI
Administrator foruma


Pridružen/-a: 31.05. 2006, 18:14
Prispevkov: 824
Kraj: Ljubljana

PrispevekObjavljeno: 29 Sep 2006 11:13    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Živjo Sandra,

Se strinjam - ne smemo bežati ampak se spopadati s problemi, izmenjavati mnenja, izkušnje, si pomagati ,,,,,vsekakor se ne moremo vedno vsi z vsem strinjati. Ljudje smo različni in tako je prav.

Pozdravček...... Wink Wink Wink
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
mija
Gost





PrispevekObjavljeno: 30 Sep 2006 09:09    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Pozdravjeni,

vedno stojim za svojimi besedami, res sem imela namen, da nikoli več ne kliknem na ta forum. Vendar, ker ne bi želela, da si moj odhod drugače interpretirate oz. menite, da je najlažje zbežati, bom odpisala. Na takšen način sem se odzvala zato, ker sem želela opozoriti, da ta forum ni naslov za kreganje, ampak za izmenjavo izkušenj. Želela bi, da presežemo vse to, in da si pomagamo. Če si ne moremo, ni potrebe, da se obsojamo in kregamo. Škoda energije, škoda časa. Verjamem, da ima vsak izmed nas veliko svojih težav, zakaj bi si še bolj oteževali življenje. V življenju sem se naučila, da nikoli ne obsojam, ker ne vem preteklosti, razlogov za določena ravnanja. Vsi mi si želimo strpnejše obravnave, odnosa, ki si ga zaslužimo; vse to je brez pomena, če smo sami nestrpni in obsojamo. Želim povedati, da če ničesar ne dajemo oz. dajemo samo slabo, le kako bi od drugih pričakovali razumevanje. Vsaka zgodba ima drugačne razloge, okoliščine. Vsi smo poleg dobrih stvari, pridobili tudi veliko slabih izkušenj. Slednje so bile še največji razlog, da sem se v preteklosti prenehala drogirati. Vendar od tega je že davno. Aktivno sem se vključila v družbo, nisem imela nikjer spati, družine nimam saj so mi vsi pomrli, pa sem kljub temu dojela, da sem vredna in upravičena do "normalnega" oz. pravilneje rečeno kvalitetnega življenja. Ko sem odgovorjala Sandrinemu pisanju, sem mislila predvsem na to, da nihče ne ve vsega, čeprav ste se nekateri morda tudi v živo spoznali, to še vedno ne dokazuje ničesar. Vsi nihamo med različnimi razpoloženji, zato ni prav, da na osnovi enkratnega mnenja delamo povzetke. Nihče ne more reči, da se ne trudimo dovolj oz. še huje, da se sploh ne, saj kot sem že večkrat poudarila, ne vemo cele zgodbe. Se pa strinja, da ima vsak pravico do svojega mnenja - to sem tudi zadnjič napisala. Prav je, da se vzpodbujamo, si delimo mnenja, za druge stvari imamo dovolj že vsakodnevnega življenja. Naj ti povem, Sandra, da sem se v svojem življenju zelo potegovala zase, da sem veliko naredila, tako zase kot za svojega sončka. Otrok ima, kljub temu, da nima sorodnikov, dovolj drugih pomembnih ljudi, ki odlično vplivajo na njegov duhovni razvoj. Sama nisem imela nobene vzgoje, zgodaj sta mi umrla starša, v najstniških letih sem bila tako prepuščena svoji mladoletni pameti in se znašla kakor sem vedla in znala. Danes vem, da so bile tudi druge poti, vendar pač to je bilo, in zdaj je sedanjost. Sandra, nisem ti dala prav, ko si rekla, da preveč živimo v pretekliku, da se je oprijemamo in smilimo sami sebi. Ker to, no vsaj v mojem primeru, ni res. Preteklost je sicer del nas, ne moremo je izbrisati, vendar se prav zato imenuje preteklik. Ker smo na forumu, kjer se večina ne poznamo med sabo, se mi je zdelo nekako nujno, da del svoje preteklosti predstavim vam, forumovcem. Predvsem je bil namen v tem. Oprijemanje in smiljenje samemu sebi nima s tem nobene zveze, verjemi. Tudi za lepo besedo sem mislila, da je argument vedno najboljša obramba. Žal mi je, da se je razumelo, kot da premalo storim zase. Tudi sama bi takoj skočila v debato, če bi mi nekdo utemeljil svoje načrte, povedal zakaj meni tako - čisto drugače, če bi nekdo že v izodišču pričel z nekim primitivnim kreganjem. S tem sporočaš tudi svojo modrost in nivo komuniciranja. Pri nekaterih pa ne gre niti z lepo besedo, zato se je teh ljudi treba lotiti (kot sem že rekla) z argumentom, v resničnem življenju pa so to pritožbe, sestanki s predstojniki ipd. Če samo obsojamo in govorimo z dvignjenim tonom preprečimo vsakršno komunikacijo. Ponovno poudarjam, da si želim, tako kot je že ena Kana napisala, da ne bi skrenili s teme. Dovolimo si upravičiti namen foruma in si pomagajmo.
Pa še nekaj mi je prišlo na misel: glede komunikacije se lahko učim tudi od svojega otroka, čeprav se za koga čudno sliši. Otrok je itak (pa naj se še tako zlajnano sliši) naše ogledalo. Res je. Otrok se rodi v ta svet in starš oz. družina je tista, s katero ima otrok najprej opravka. Šele nato sledi socializacija v vrtcu in drugih vzg.izobr.organizacijah. Na primer: ko otroku skušam nekaj lepo povedati, da ne sme in mu to tudi lepo obrazložiti, mu povedati razloge in kaj se bo zgodilo v nasprotnemu primeru, otrok to razume, pa čeprav 1. ne, bo razumel 2. ali 3. To je tako kot pink ponk, če te nekdo gleda brr, boš avtomatično vračal z istim nivojem, to je v človeški naravi. Otrok ima sedaj 2,5 leti in sedaj se vzgoja, kakršne je bil deležen, vidno odraža. Otročka sem velikokrat objela, ga poljubila, mu povedala, da ga imam zelo rada, in da je zame najpomembnejši človek, da ga bom varovala in pazila - in sedaj tudi on, npr. med igro, gledanjem TV-ja oz. drugih situacijah, ki so čisto izven konteksta, naenkrat pridrvi, me objeme in mi da lupčka. To je tisto, kar sem rekla, da je otrok naše ogledalo, predvidevam, če bi bil otrok deležen vpitja, telesnega kaznovanja, bi po vsej verjetnosti tudi sam odražal isto. Najprej bi udaril svojo mamico, pa igrače, kasneje pa bi se tepel z vrstniki v vrtcu. Veliko berem, se udeležujem raznih delavnic iz naslova šole za starše, veliko je tem, ki me v zvezi s tem zanimajo; prav zato, ker sem iz svojega otroštva načrpala in uskladiščila samo bed vzorce. Trdno odločena, da tega ne želim, in predvsem ne smem dajati naprej, se bom takšnih stvari še naprej udeleževala. Odprta sem za vse stvari, ki se tičejo boljšega življenja, tako mojega, kakor otrokovega. Veliko nas, ki smo se zadevali, je v sebi potlačilo velik potencial, intelektualen ali kateri koli drug. Življenje nas je "prisilili", da smo stagnirali 10, 15, več ali manj let, vendar nikoli ni prepozno. Ker imamo tako velike izkušnje, slednje lahko dajemo naprej, da drugim ne bo treba prehoditi te poti.
Zdaj pa k drugi temi, ZDRAVLJENJE: Pred prvim terminom na inf. sem morala narediti UZ, iz katerega ni razvidno nobenih posebnosti (kot sem napisala včeraj). Vse je OK, iz dokumenta hematološke preiskave pa je razvidno (napisala bom le odstopanja):
- K-sedimentacija 33 (normalno je do 15)
- S-Kreatinin 52 (normalno je 53 - 106)
- S-Sečnina 2.6 (norm. 2.8 - 7.5)
- S-AST Ž 0.71 (norm. do 0.52) **
- S-ALT Ž 0.67 (norm. do 0.56) **

**: zadnja podatka sta za jetra, iz katetih je razvidno manjše odstopanje, vendar je še vse nekako v mejah normale (ne vem, prenašam mnenje svoje lečeče dr)

Je pa res, da je dr spec. splošne medicine in da najbolj šteje mnenje strokovnjaka. Ali katera pozna dr. Megličevo?
Eli, zadnjič si napisala, da pod določeno "številko" ne zdravijo, kar je po eni strani v redu, saj dokazuje, da nisi "bolan" (ali pač!), po drugi strani pa zopet ni kul, saj nimaš možnosti, da se sedaj, ko si se končno odločil za zdravljenje, ne morem o/zdraviti.

Karin objemi svoja sončka in imej vero. Na koncu se bo vse izteklo tako, da bo prav. Boš videla. S psiho lahko gradimo gradove v oblakih.

Aja: glede društva oz. kakšni podobni organizaciji imam veliko idej. Se strinjam, da imajol ljudje slabo mnenje o nas, da se takšnih članov oz. organizacij izogibajo, to pa samo potrjuje, da moramo mi biti enotni, da se ne kregamo. Najprej moramo pri sebi razčistit, kaj si mislimo in sploh želimo, šele takrat lahko uspešno prepričujemo ostale.

No, razpisala sem se, sedaj pa hitim k svojemu otročku, ki me že pošteno pogreša. Med tem je razmetal že celo stanovanje, čas je, da greva malce ven, na potep.

Objem vsem.
Nazaj na vrh
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    HCVJEVCI Seznam forumov -> MI, KI SMO POKASIRALI HEPATITIS C !
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.